nekje nad meglami
Songs set to music by Alojz Kocjančič and instrumental compositions created during Alojz Kocjančič’s residency, November–December 2025
In November and December 2025, Eva Jurgec and Uroš Jezdić stayed and worked at the Aljoz Kocjančič Artist-in-Residence Program in Kubed, following their selection by a committee from the Koper Institute for Youth, Culture, and Tourism (Zavod za mladino, kulturo in turizem Koper). The initial idea—the creation of a multimedia suite—evolved into the setting of six poems by the poet A. Kocjančič to music and the composition of four instrumental pieces for various ensembles. They performed their work at two events during the residency—at the Srečko Vilhar Central Library in Koper (December 16) and in Smokvica (December 23). The programme was also broadcast live on Radio Koper from the Hendrix studio (18 June 2026).
EVA JURGEC composer, vocals, piano, oboe, English horn
UROŠ JEZDIĆ, co-author, accordion
Poems by Alojz Kocjančič from the collections *Šavrinske pesmi* (1962) and *Brumbole* (1988)
Nekje nad meglami
Pota se naša
mukoma vijejo
skozi megle;
srca naša
kvišku vpijejo
sonca žele.
Ob tem hrepenenju
po jasnih poteh
oziram se rad
v dneve nekdanje,
v otroške oči
in njih sanje,
polne svetlih nad...
Takrat
po morju luči smo pluli
vsi čisti in mali
in nismo spoznali,
da zarja mladosti
v očeh nam gori.
Zdaj zarje več ni. -
Nekje nad meglami
pa sonce gori.
Nekdo pa nad nami
nam usmerja poti.
O nič se ne bojmo
viharnih noči.
Jesenski večer
Jesenski večer.
Ves truden ob vasi
zavil sem počasi, počasi
na polje.
Morda te nevolje
ublaži tihi mir.
Najprej mi srce
v disakordu je pelo,
potem se soglasno
z naravo je ujelo
v blag dvospev.
Noben odmev
dni razrvanih,
spoznanj preranih
ne bega srca;
noben plačen blisk
v oblakih skodranih
ne seka neba.
Le zarja tam na zatonu gori,
kot duša, ki, razdajajoč se, zgoreva
in toplo ogreva
te hladne dni.
Tihi pristan
Tam v daljavi
nepoznani
so valovi
manj zdivjani
kakor tu.
Tja mi plove
čez valove
ladja moja v tih pristan
pokoja
in miru.
Bori (Brumbole 1988)
Kot je korak in dih zastal gorjanu,
ko ga je prvič pot privedla do morja,
tako ste po planotah po Jadranu
vkopali, bori, se v kamnita tla.
In čudežno je našla korenina
si v skali hrane za uporno rast,
ni umorila žgoča vas vročina
in ne razbeljena kamnita plast.
In kot vi, bori, v te planote, vsajen
živel naš rod je v sebi neomajen,
čeprav rastoč v križišču usodnih cest.
Sodobnik moj, ki prejšnjim nasleduješ, da svoj obstoj v bodoče zavaruješ,
ostani dednim izročilom zvest!
Kamen, trn in brin (Brumbole, 1988)
Ko grem prek tvojih goličav,
o, Istra, prek ožganih trav,
čez kamen, trn, pritlikav brin,
te kličem kakor mater sin;
ko zrem raazbičan tvoj obraz,
zavem se: tak sem tudi jaz.
Od morja sem pa vsa si vrt,
vinograd si prežlahtnih trt,
in vsa si nežen oljkov gaj,
drobno cvetoč v zeleni maj.
Žal, v to razkošje, v to prelest
ne gre nobena mojih cest.
Ne, nisem olje še za v dlan,
v hladilo, Istra, tvojih ran,
še nisem čaša močnih vin
v pozabo tvojih bolečin:
zdaj sem le kamen tvojih skal,
sem trn in brin iz tvojih tal.