nekje nad meglami
Uglasbeljene pesmi Alojza Kocjančiča in instrumenalne skladbe, nastale v času bivanja v rezidenci Aljoza Kocjančiča, november - december 2025
Eva Jurgec in Uroš Jezdić sta novembra in decembra 2025, po izboru komisije iz Zavoda za mladino, kulturo in turizem Koper, bivala in ustvarjala v Umetniški rezidenci Aljoza Kocjančiča v Kubedu. Začetna ideja - stvaritev Multimedijske suite - je prerasla v uglasbitev 6 pesmi pesnika A. Kocjančiča in stvaritev 4 instrumentalnih skladb v različnih zasedbah. Svoje ustvarjeno delo sta izvedla na dveh dogodkih v času rezidence - v osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper (16. 12.) ter v Smokvici ( 23. 12. ) s pomočjo TKD Šavrinka. Pri zadnjem dogodku je njuno glasbeno poustvarjanje spremljala tudi video in foto spremljava/ozadje.
EVA JURGEC avtorica glasbe, glas, klavir, oboa, angleški rog
UROŠ JEZDIĆ soavtor, harmonika
Pesmi Alojza Kocjančiča iz zbirk Šavrinske pesmi (1962) in Brumbole (1988)
Nekje nad meglami
Pota se naša
mukoma vijejo
skozi megle;
srca naša
kvišku vpijejo
sonca žele.
Ob tem hrepenenju
po jasnih poteh
oziram se rad
v dneve nekdanje,
v otroške oči
in njih sanje,
polne svetlih nad...
Takrat
po morju luči smo pluli
vsi čisti in mali
in nismo spoznali,
da zarja mladosti
v očeh nam gori.
Zdaj zarje več ni. -
Nekje nad meglami
pa sonce gori.
Nekdo pa nad nami
nam usmerja poti.
O nič se ne bojmo
viharnih noči.
Jesenski večer
Jesenski večer.
Ves truden ob vasi
zavil sem počasi, počasi
na polje.
Morda te nevolje
ublaži tihi mir.
Najprej mi srce
v disakordu je pelo,
potem se soglasno
z naravo je ujelo
v blag dvospev.
Noben odmev
dni razrvanih,
spoznanj preranih
ne bega srca;
noben plačen blisk
v oblakih skodranih
ne seka neba.
Le zarja tam na zatonu gori,
kot duša, ki, razdajajoč se, zgoreva
in toplo ogreva
te hladne dni.
Tihi pristan
Tam v daljavi
nepoznani
so valovi
manj zdivjani
kakor tu.
Tja mi plove
čez valove
ladja moja v tih pristan
pokoja
in miru.
Bori (Brumbole 1988)
Kot je korak in dih zastal gorjanu,
ko ga je prvič pot privedla do morja,
tako ste po planotah po Jadranu
vkopali, bori, se v kamnita tla.
In čudežno je našla korenina
si v skali hrane za uporno rast,
ni umorila žgoča vas vročina
in ne razbeljena kamnita plast.
In kot vi, bori, v te planote, vsajen
živel naš rod je v sebi neomajen,
čeprav rastoč v križišču usodnih cest.
Sodobnik moj, ki prejšnjim nasleduješ, da svoj obstoj v bodoče zavaruješ,
ostani dednim izročilom zvest!
Kamen, trn in brin (Brumbole, 1988)
Ko grem prek tvojih goličav,
o, Istra, prek ožganih trav,
čez kamen, trn, pritlikav brin,
te kličem kakor mater sin;
ko zrem raazbičan tvoj obraz,
zavem se: tak sem tudi jaz.
Od morja sem pa vsa si vrt,
vinograd si prežlahtnih trt,
in vsa si nežen oljkov gaj,
drobno cvetoč v zeleni maj.
Žal, v to razkošje, v to prelest
ne gre nobena mojih cest.
Ne, nisem olje še za v dlan,
v hladilo, Istra, tvojih ran,
še nisem čaša močnih vin
v pozabo tvojih bolečin:
zdaj sem le kamen tvojih skal,
sem trn in brin iz tvojih tal.